Pri nas pa pravimo, da se najprej maščuj, potem odpusti. Počakaj na priložnost, če je treba. To se nam zdi bolj pošteno, kot pa kar tako odpuščati. Zakaj? Ker odpustiti je posledica, vzrok je v obsodbi. Torej si moral najprej obsoditi, potem šele lahko odpustiš. Razlika pa je, ali si koga obsodil zaradi svojega neznanja, nerazumevanja okoliščin, v katerih ti je naredil krivico, ali pa upravičeno zaradi njegovega zlega ravnanja nasproti tebi. Če gre za prvi razlog, lahko daš obsojenemu priložnost, da se ti opraviči in primerno odškoduje. Izzvan si, da daš lekcijo tistemu, ki se ne drži zapovedi, po kateri se je treba brž opravičiti, če storimo komu kaj žalega. Ne čakaj na maščevanje = naravni red stvari.