Рет қаралды 538
Nad strehami našega mesta nebo je prepolno spominov
in v parku, ki čaka še nate, razcveta bel grm se jasminov.
Za šipo, kjer ni več izložbe, še vidim kdaj tvojo podobo
in ptice, ki letajo v paru, še kukajo v najino sobo.
Ker najin se dinar za srečo ni v ribico zlato spremenil,
ostala za zmeraj je želja, ki čas jo bo nekam zaklenil.
Še tisoč je zgodb, ki samotne tu tiho med nami živijo,
bojijo se cest in peronov, ko zdavnaj že več ne bolijo.
Ta klop je zdaj ladja brez jadra, ki pluje le z letnimi časi,
novice mi veter prinaša in vse se dogaja počasi.
Kot nove zastave ljubezni, se deklicam vijejo krila,
jaz tvojih ne slišim korakov, ker sled se je zdavnaj zgubila.