mag Tine Golež predstavitev knjige Več kot stoletja in pol v Knjižnici Domžale 23 1 2025

Mag. Tine Golež je svoj zgodovinsko-literarni prvenec spletel okoli rodbine, ki ima svoje korenine in življenjski prostor na stičišču Kranjske in Koroške. Težišče dogajanja leži na Koroškem, v Beli in (Železni) Kapli. Osebe, ki jih pisatelj opisuje, so dejansko živele. Zanje sta značilni vera in porajajoča se slovenska narodna zavednost. Družine, med seboj sorodstveno povezane, spremljamo od časov podložništva do razpada večnarodne habsburške monarhije, od časov Marije Terezije do narodnostnega konflikta po prvi svetovni vojni, do koroškega plebiscita. Doživele so gospodarski vzpon in v malem sooblikovale zgodovinski razvoj v svojem življenjskem prostoru.
V Knjižnici Domžale je v četrtek, 23. 01. 2025 v organizaciji Društvo Lipa - Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale in Knjižnice Domžale potekal pogovor o knjigi »Več kot stoletje in pol« avtorja mag. Tineta Goleža. Tine Golež je magister fizike, ampak se že nekaj časa ukvarja tudi z rodoslovjem in zgodovino. Tokrat se je predstavil z literarno-zgodovinskim prvencem »Več kot stoletje in pol«. V romanu obravnava čas od leta 1753 do leta 1921. Vse osebe, ki so živele na stičišču Kranjske in Koroške, v Beli in Železni Kapli, so resnično živele. V romanu, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celovcu 2024, spremljamo tudi zgodovinski okvir tega časa, boj za slovenski jezik in samobitnost..Pogovor je povezovala Jana Ozimek, prof. slovenščine in primerjalne književnosti.
Pričujoča knjiga opisuje več kot stoletje in pol, saj se dogajanje začne konec leta 1753 in konča leta 1921. Mag. Tine Golež je obiskovalcem predstavitve knjige najprej na projekcijskem platnu predstavil nekaj fotografij prednikov in tudi kopije iz listin in časopisov, ki so bili podlaga za raziskavo prednikov in zatem tudi za izdajo knjige. Sledila je predstavitev rodovnika na panoju na roli, dolgi tri metre, kjer je nazorno prikazano niz človeških usod, največ pa tri posameznike: Franceta, njegovega sina Antona in nazadnje še Antonovo hčer Jerico. Da se med branjem ne bi izgubili med številnim potomstvom dolgoživega Franceta, je pogled na dodani rodovnik prišel še kako prav. Z tem rodovnikom so vsi omenjeni bili priče mnogim zgodovinskim dogodkom, nekateri pa so se zgodili kar daleč od njih. Ker so tako ali drugače le vplivali na njihova življenja, so tudi opisani. S tem knjiga, ki je zaradi priloženega rodovnika na prvi pogled rodbinska kronika, postane še nekaj več. Popis dogodkov, ki presegajo družinske zgodbe, pisanje nagiba skoraj v zgodovinopisje. K temu pripomore redno navajanje letnic, tako da zgodba teče s časom naprej - le redko se kdo izmed junakov zagleda v preteklost. Po drugi strani pa je res, da drobni rodbinski dogodki niso več živi v našem družinskem izročilu, saj segajo predaleč nazaj. Tu je bilo treba pač iskati zelo verjetne razlage zapletov in razpletov.
Skozi poldrugo stoletje se je spreminjal tudi jezik, kar pisatelj v knjigi spretno ponazori. Liki govorijo sprva v jeziku, ki bi ga danes označili za arhaičnega tako po izboru besed kot po skladnji in onikanju odraslih … Po izrazito patriarhalnem 19. stoletju, v katerem sta akterja oče in sin, spremljamo pot vnukinje, ki je pisateljeva babica. Tako v ospredje stopi ženska protagonistka - sprva deklica, nato dekle, dokler se kot mlada ženska po zgodovinsko burnih letih ne poroči (1921). Z njeno poroko se zgodba rodbine Mubi za nas, radovedne bralce, zaključi. Morda pa se nadaljuje od takrat naprej do današnjih dni. Pustimo se avtorju presenetiti.
Kraje dogajanja nam pomagajo osvetliti slike na notranji strani zadnje platnice. Podobno velja za prvo risbo v knjigi. Druge dopolnjujejo zgodovinsko naravo pripovedi, saj so podobe dejanskih hiš, cerkva in drugih upodobljenih stvari. Izbrana tehnika slik skuša še dodatno pričarati občutek preteklih časov. »Skočimo torej s časovnim strojem v leto 1753 in potem po prvem večjem skoku naprej zelo zlagoma potujmo do Jeričine poroke«.