kakor tat potihoma tja dol do dna bel galeb zariše sled v odsev neba z njim se zbudi in z njim zaspi z njim spet živi premalo sanj preveč besed preveč skrbi več kot jaz ji daje on tako se zdi zbuja se z njo in z njo zaspi zanjo živi če imaš imaš me v krvi skrij me v svojo dlan če imaš kot da sem prvi me spomni mojih sanj ker le to me pomiri ko veter z juga zadiši