Rebecca Horn v Mariboru

Рет қаралды 35,492

Күн бұрын

Prvič v Sloveniji se je predstavila svetovno znana nemška umetnica Rebecca Horn, ki je ekskluzivno za Umetnostno galerijo Maribor predstavila izbor svojih najbolj znanih del. Umetnica je po lastnem izboru v razstavo uvrstila instalacije, mehanizirane skulpture in risbe. Na razstavi so sodelovali tudi gostujoči umetniki, ki s svojimi vizualno drznimi in tehnološko osupljivimi eksponati predstavljajo enega najvznemirljivejših področij sodobne vizualne umetnosti.
Rebecca Horn je svojo umetniško pot začela v sedemdesetih letih 20. stoletja in v štirih desetletjih ustvarila impresiven umetniški opus, ki obsega performanse, filme, skulpture, prostorske instalacije, risbe in fotografije. Prepoznavna značilnost njenega dela je izjemno natančna fizična in tehnična funkcionalnost, s katero umetnica predstavlja svoje skulpture in zaporedja gibov, ki jih ti delajo v prostoru. Teme, ki se najpogosteje pojavljajo v delih Rebecce Horn so seksualnost, človeška ranljivost in čustvena krhkost, kar ponazarja bogastvo in kompleksnost njenega dela. V prvih performansih, podaljških telesa (Körper-Extensionen), je raziskovala ravnovesje med telesom in prostorom, v poznejših delih je človeško telo nadomestila s kinetičnimi skulpturami, ki zaživijo povsem svoje življenje. Novejša dela opredeljujejo prostore in režejo skoznje z odsevi zrcal, lučjo in glasbo. Fizični izkušnji umetničinih performansov s podaljški telesa, maskami in objekti iz perja v sedemdesetih so sledile prve kinetične skulpture, ki so bile predstavljene v njenih filmih, npr. Pernata jetniška pahljača (The Feathered Prison Fan) v filmu Der Eintänzer (1978), ali Pavji stroj (Die Pfauenmaschine) v La Ferdinanda (1981). V UGM so bili razstavljeni pernati kinetični objekti, kot so npr. Pernata krila (Federflügel) (1992) in Veliko pernato kolo (Großes Federrad) (1997). Sestavljajo jih perje in kovinske konstrukcije, ki med gibanjem ustvarjajo vtis krhkosti in izmuzljivega. V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih se je Hornova pričela preusmerjati od umetnosti, ki je v središče postavljala telo, k bolj pripovednim delom, pogosteje pa je uporabljala tudi film. Sprva je s filmom zgolj dokumentirala svoje performanse, postopno pa ga je razvijala v povsem novo ustvarjalno področje in posnela več celovečernih filmov. Povezavo med kiparstvom in filmom, ki ostaja ključni element njenega dela tudi vnaprej, raziskuje v več razstavljenih delih, npr. Čas teče (Time Goes By) (1990/91): kar 40.000 metrov razvitega hollywoodskega filma, termometrov, daljnogledov in bakrenih kač je predstavljenih v mehanizirani instalaciji, ki je nekakšen hommage tragikomiku Busterju Keatonu, čigar čevlji so postavljeni v središče instalacije. Še eno, manj resno plat dela Rebecce Horn predstavlja instalacija Ranjeno kamenje (Wounded Stones) (1997): kamni, v katere se zabadajo noži, krvavijo in puščajo krvave madeže na steni. V osemdesetih in devetdesetih so nastale ogromne instalacije, ki črpajo iz krajev s političnim nabojem in zgodovinskim pomenom, obenem pa so jim posvečene, na primer Stolp brezimnih (Turm der Namenlosen) (1994) in Koncert za Buchenwald (Konzert für Buchenwald) (1999). Eden ključnih elementov teh instalacij so mehanizirani inštrumenti, ki igrajo sami nase, na primer violine, violončela in bobni, pri tem pa posredujejo zvočno izkušnjo določenega prostora. Več tovrstnih glasbil je bilo vključenih v razstavo v UGM. Glasbeni inštrumenti, ki so del instalacij, odpirajo zvočno dimenzijo dela Rebecce Horn, ki so jo pred kratkim pospremile vokalne in instrumentalne kompozicije Haydena Chisholma, skladbe, ki se s svojo subtilnostjo in krhkostjo elegantno navezujejo na instalacije in namigujejo na neizgovorljivo.